Beseda povezuje 03 - ko se srečajo pravi ljudje

Na sliki: ravnateljica OŠ Bežigrad, Maja Rakun

"Ko se srečajo pravi ljudje, zaprek ni"

12.05.2015

OŠ Virgil Šček iz Nabrežine, OŠ Bežigrad iz Ljubljane in OŠ Volkschule 24 iz Celovca uspešno sodelujejo v projektu "Beseda povezuje, prijateljstvo združuje". Intervju z ravnateljico OŠ Bežigrad, Majo Rakun

Osnovna šola Virgil Šček iz Nabrežine in osnovna šola Bežigrad iz Ljubljane sta v šolskem letu 2013-14 sklenili sodelovanje v sklopu čezmejnega projekta Beseda povezuje, prijateljstvo združuje, kateremu se je kasneje pridružila tudi celovška osnovna šola Volkschule 24. Skupaj projekt uspešno udejanjajo in nadgrajujejo, pa tudi novih načrtov je veliko. Gre za lep in zgleden primer čezmejnega sodelovanja med šolami.

Ob zaključku drugega leta projekta Beseda povezuje, prijateljstvo združuje smo zaprosili za intervju ravnateljico OŠ Bežigrad, Majo Rakun.

Projekt “Beseda povezuje, prijateljstvo združuje” predstavlja lep primer čezmejnega sodelovanja med šolami. Kako je do njega pravzaprav prišlo?

"Do sodelovanja s šolo v Nabrežini je prišlo ob povabilu k sodelovanju pri projektu naše šole. Šlo je za projekt Evropska vas, ki je potekal po vsej Sloveniji, naša šola pa je bila vsa leta tudi regijski koordinator tega projekta za Ljubljano z okolico in dolenjsko regijo. Šlo je za osnovno idejo, da predstavljamo države Evropske unije in ob predstavitvi Italije, je naša šolska mentorica, ga. Ingrid Djukanović, k sodelovanju povabila vse dvojezične šole v zamejstvu ter šole z italijanskim učnim jezikom v Sloveniji. Odzvalo se je nekaj šol, dve pa sta aktivno sodelovali vse leto, med njima tudi OŠ Virgila Ščeka iz Nabrežine."

Če se ne motimo, sta ga prvi začeli izvajati osnovna šola Bežigrad iz Ljubljane in osnovna šola Virgila Ščeka iz Nabrežine, nakar se je vama pridružila še celovška osnovna šola Volkschule 24. Kdaj in kako je prišlo do prvih stikov med šolama in kdaj ste sodelovanje razširili še na šolo Volkschule z avstrijske Koroške?

"Leto kasneje smo ob istem projektu, torej projektu Evropska vas, na enak način povabili k sodelovanju šole z avstrijske Koroške in med sodelujočimi aktivno delo začeli in nadaljevali z osnovno šolo Volkschule 24 iz Celovca."

Čemu se je tako velika in pomembna šola, kot je vaša, ena izmed referenčnih v Sloveniji, odločila za sodelovanje s šolo, ki bi lahko v primerjavi vsaj na papirju zgledala, kar danes velja za praktično vse zamejske šole, velikokrat manjša (po sili okoliščin, z vsem spoštovanjem za zamejske šole). Kaj lahko zamejska šola, v tem primeru nabrežinska, nudi v takem projektu in takemu partnerju, kakršna je OŠ Bežigrad? Kakšen je lahko in na katerem področju je njen doprinos najpomembnejši?

"Če odgovorim povsem preprosto, ne glede na vsebino sodelovanja in še tako dobro zasnovano organizacijsko shemo, je vendarle vedno tako, da ko se srečajo pravi ljudje, zaprek ni. Sodelovanje se je začelo preko prej omenjenega projekta, ob zaključku le-tega pa so že tekli pogovori o novih možnostih. Tu ni pomembna velikost šole in njena umeščenost v prostoru, ampak smo se “našli” v oblikah pedagoškega dela ter didaktičnih pristopov, pa delu z otroki, težavami pri vsem tem ter, glede na to, da prihajamo ne le iz treh držav, ampak delujemo v treh zelo različnih šolskih sistemih, ugotavljanja prednosti in slabosti vsakega izmed njih."

Če smo prav videli, na vaši spletni strani projekta “Beseda povezuje, prijateljstvo združuje”, ne omenjate. Kako to? Gre za projekt, ki mu morda namenjate manjšo pozornost kot nekaterim drugim?

"Projekt se nam zdi na naši šoli zelo pomemben, predvsem zato, ker prihaja na pobudo nas, ki delamo z otroki vsakodnevno, v njem se združujejo učitelji s svojim delom, različnimi pristopi ob istih problemih. Ob prvih hospitacijah je naša prizadevanja in trud podprl tudi g. Roman Gruden, takratni podsekretar v službi za mednarodno sodelovanje in evropske zadeve pri MIZŠ-ju ter ga. Veronika Pirnat z ZRSŠ-ja, ki sta idejo in začetno izvajanje projekta podprla ne le strokovno, ampak pomagala tudi s finančnimi rešitvami za stroške prevozov. Prerasel je začetne okvire, na italijanski strani je strokovno sodelovanje pri projektu prijazno izpeljala ga. Suzana Pertot, doktorica znanosti, z našo šolo pa je obljubila in potrdila sodelovanje tudi ga. Alenka Rot Vrhovec, asistentka za didaktiko slovenskega jezika na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. Tako se ideja širi in vsakoletno poglablja strokovni del projekta. Z dobro zasnovano vsebinsko in izvedbeno shemo smo kandidirali tudi za evropska sredstva v programu Erazmus+ za obdobje naslednjih treh let. Morda ob obilici dela projekt res ni posebej izpostavljen na spletni strani šole, kar pa v kratkem zagotovo bo, predhodno, oziroma začetno sodelovanje pa je opisano v projektu Evropska vas, preko katerega smo se spoznali, da smo kasneje lahko iz sodelovanja speljali mednarodne skupne vsebine nadalje in naprej."

Kateri so bili prvi cilji projekta?

"Prvi cilji skupnega projekta so bili izmenjava dobrih praks, nastopi učiteljev v gostujočih šolah, spoznavanje novih učnih metod, strokovna predavanja o dvojezičnosti, povezovanje Slovencev iz zamejstva in iz Slovenije, krepitev državljanske zavesti, skrb za slovenščino kot materni in kot drugi jezik, izvedba skupne prireditve, pa sodelovanje z zunanjimi strokovnimi delavci."

Kako poteka sodelovanje in kako ga ocenjujete?

"Sodelovanje poteka dobro in konstantno, s specifično dinamiko šolskega leta, vsako je kar prekratko za izvedbo vsega, kar bi v enem letu želeli. Vrstijo se načrtovane dejavnosti skozi vse šolsko leto. V kratkem, konec maja ali v začetku junija, bomo imeli evalvacijski sestanek z analizo letošnjega dela ter načrtovanjem dejavnosti za prihodnje šolsko leto."

Kaj ste do danes že uresničili?

"Pravzaprav smo uresničili kar veliko stvari, glede na to, da je logističnih zaprek kar nekaj. Začetki in konci šolskega leta so si po obveznostih v različnih državah zelo podobni, datumsko pa vendarle različni. Ko imamo v Sloveniji npr. nacionalna preverjenja znanja, imajo v Avstriji nekaj drugega, ko so naši petošolci v šoli v naravi na Debelem Rtiču, v Italiji šolsko leto učenci že zaključijo. Zato dejavnosti načrtujemo ob skupnih, kako bi se najbolje izrazila, manj obremenjenih delih leta. V vseh šolah smo izvedli srečanje učiteljev z nastopi domačih učiteljev in hospitiranjem gostujočih, seveda z zaključno skupno analizo. V vsaki od šol smo bili deležni strokovnega predavanja s področja dvojezičnosti, oziroma težav in prednosti učencev iz večjezičnih okolij, izvedli smo skupno prireditev in srečanje otrok in učiteljev ter ravnateljev v Ljubljani. Učenci iz Nabrežine so bili gostje pri vrstnikih v Celovcu in v Ljubljani, celovški otroci pri nas v Ljubljani. Z letošnjim šolskim letom smo poskusili tudi s poučevanjem gostujočega učitelja v drugi šoli in skupno analizo z domačim učiteljem, opažanjem obeh in seveda otrok. Tudi tako odkrivamo mnoge prednosti in zagate enako starih otrok v različnih okoljih in na različnih šolah."

Izvedeli smo, da se s projektom odpirajo še druge nove skupne poti. Kako se bo začetni projekt nadalje razvijal?

"Kot sem že omenila, z njegovo večletno zasnovo kandidiramo za evropska sredstva v programu Erazmus+, ne glede na izid le-tega bomo z njim nadaljevali. Z dejavnostmi se odpirajo nove možnosti, kažejo nove skupne rešitve, vsebine, ki bi jih želeli primerjati in nadgraditi. V letošnjem šolskem letu smo širili idejo, oziroma dodelovali zasnovo jezikovnega laboratorija med našo osnovno šolo in šolo Virgila Ščeka v Nabrežini, kjer bi zapisali izhodišča in opredelili problem, ki je povezan z rabo manjšinskega jezika v državnih sistemih in možnostih za učenje manjšinskega jezika in poučevanje in učenje v manjšinjskem jeziku, slovenščini. V slovenskih osnovnih šolah pa se v času številnih migracij, ekonomskih, socialnih, političnih, število otrok tujcev povečuje. Črpamo iz sprotne problematike in skušamo najti rešitve ter nove možnosti dela, ki bo prijetnejše in strokovno še boljše za vse."

Kaj vi kot ravnateljica pričakujete od tovrstnih projektov?

"S strokovnega stališča predvsem sodelovanje, potrditev dosedanjega dela, izmenjave čim več izkušenj in lastnih videnj istih težav ter podobnih problemov pri delu z otroki, oziroma s snovjo, predvsem jezikovno. Ne le da tematiko dobro (s)poznamo, ampak prednosti in tegobe večjezičnosti naših učencev in okolja prenesemo drug drugemu, jo obravnavamo z vso resnostjo in si obenem nudimo podporo, ne le strokovno, ampak predvsem človeško, s katero zaznavamo svet okoli sebe ter otroke v njem in si ponudimo konstruktivni razmisek ob našem delovanju ali nedelovanju ob teh in takih zaznavah. Da našim učencem s skupnimi močmi ponudimo vso potrebno rahločutnost, otroke z morebitnimi težavami pa nežno obravnavamo in s preizkušenimi metodami katerekoli izmed sodelujočih strani popeljemo skozi najobčutljivejše obdobje njihovih življenj."

Kaj pa vaši učitelji?

"Menim in vidim, da prav tako predvsem izmenjavo mnenj, dobrih praks, pa strokovih razmislekov ob povsem konkretnih jezikovnih obravnavah npr. umetnostnih besedil, strategij učenja, vpeljave funkcionalnega branja, do čisto neformalnih srečanj, pogovorov o prednostih in težavah našega dela, pogojih dela, didaktičnih pripomočkov, nenazadnje materialnih pogojev dela. Veliko jim in nam pomeni sodelovanje strokovnjakov z univerz, njihovi predlogi in potrditve, strokovnosti projekta pa daje nenadomestljivo dodatno vrednost. Ob tem moram pohvaliti tudi starše učencev, njihovo pripravljenost in razumevanje ter prav tako druženja z njimi. Tudi njihovi, povsem starševski pogledi, dajejo včasih rešitve ali vsaj zanimiva videnja vzrokov za določene stvari."

Ali potek začetnega projekta odgovarja ciljem, ki ste si jih zastavili?

"Pravzaprav jih že prerašča, se širi in poglablja na nekaterih področjih bolj, na drugih manj, ob nekaterih vsebinah kakšno leto postoji, pa se naslednje z večjo vnemo obravnava. Vsekakor smo v skupini strokovnih delavcev posebno mesto namenili tudi delu z otroki s posebnimi potrebami, za to imamo predvsem na naši šoli cel tim strokovnih delavcev (defektologa, socialnega pedagoga, psihologa, učitelja, ki dela z učenci tujci), tako da recimo, tak segment dela prezentiramo ostalima dvema šolama in v tem z njima tudi sodelujemo na povsem konkretnem nivoju. Te in take izpelajve osnovnih ciljev projekta so tiste, ki mu dajejo poleg mednarodne tudi visoko dodano vrednost."

Imate strokovnjake na področju dvojezičnosti, ki sodelujejo z vami?

"Imamo, zelo smo bili veseli sodelovanja ga. Suzane Pertot, doktorice znanosti z Univerze na Primorskem, kot tudi sodelovanja ga. Alenke Rot Vrhovec, asistentke za didaktiko slovenskega jezika na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani. V prihodnjem letu širimo sodelovanje tudi z ga. Ireno Hergan, prav tako doktorico in višjo predavateljico za področje didaktike družboslovja na Pedagoški fakulteti Univerze v Ljubljani, s sodelovanjem katere so odpirajo strokovna videnja na novih področjih še širše v mednarodni prostor."

Kakšen je po vašem pomen takih projektov, kot je “Beseda povezuje, prijateljstvo združuje”?

"Neprecenljiv, ne le glede mednarodnosti, različnosti, ki združuje, in strokovnosti projekta, temveč predvsem po tem, da tu morda še najbolj začutimo evropskost prostora v katerem živimo in vzgajamo ter izobražujemo naše učence za svet in poklice, katerih danes še ne poznamo, le ugibamo lahko, kakšni in kateri bodo. Da jih opremimo in pripravimo na svet, v katerem bodo zagotovo delovali medkulturno in strpno. Obenem širimo tudi zavedanje, da fizična neštevilčnost nekega naroda ne pomeni njegove geografske ali znanstvene omejenosti, kaj šele majhnosti. Morda učenci vseh naših šol skozi skupne dejavnosti najbolj živijo drugačnost, ki povezuje in sprejemajo enako vrstnike ne glede na morebitne jezikovne ovire."

Ali ima projekt kakšno povezavo z dejstvom, da se tudi v Sloveniji v šole vpisuje vse večje število tujih državljanov, kar se med drugim dogaja tudi v slovenskih šolah v Italiji, kjer je vse več italijansko govorečih otrok?

"Tudi, prav gotovo je posebno zanimiv postopek izobraževanja učencev, ki imajo, vsaj v Sloveniji, status tujca. S pravilnikom je zanje posebej urejen status, kot tudi oblike šolanja in prilagoditve ocenjevanja. V Italiji in Avstriji, ker gre za dvojezične šole, so seveda taki primeri nekoliko drugačni in svojstveni, a težave pri jeziku in z jezikom so si bolj podobne kot izgleda na prvi pogled. Pa s tem povezana socializacija in vključenost otrok v skupine in oddelke ter razrede, njihovo napredovanje in razmišljanje. Vsi imamo učence “tujce”, a z zelo različnimi vzroki šolanja na šoli s slovenskim učnim jezikom, kot se tudi pri nas samih vzroki skozi leta zelo spreminjajo."

Še zadnje vprašanje: kakšne so vaše nadaljnje želje v zvezi s projektom in čezmejnim sodelovanjem med šolami?

"Ob začetku sodelovanja so bili cilji zelo jasni, temu primerne tudi želje. Z razvojem sodelovanja in novih področij le-tega, se želje neskromno širijo, vsi skupaj pa delujemo ubrano in naše aktivnosti usmerjamo k skupnim ciljem. Kot sem omenila že na začetku, ko se srečajo pravi ljudje in združijo prave energije, omejitev ni; je le še prijetno in neprisiljeno širjenje dobrega. Povedano še drugače, prava ideja je ob pravih ljudeh vedno izvedljiva! Ne le, da prispevamo k lepšemu svetu in lepšemu jutri naših učencev in pomagamo ohranjati skupen slovenski kulturni prostor, ampak s srčnostjo vseh sodelujočih predvsem dokazujemo, da se da narediti velike in še večje stvari, združiti različne ljudi in prisluhniti številnim jezikom – če le prihajajo iz srca.

V pričakovanju nadaljnjega sodelovanja se veselim novih skupnih podvigov in aktivnosti, ki nedvomno zahtevajo ogromno dela, a dajo energije in moči za naprej ter se iskreno zahvaljujem vsem svojim sodelavcem, kolegom z drugih šol, učencem ter njihovim staršem za zaupanje, podporo in sodelovanje."

Beseda povezuje              1. srečanje                  2. srečanje               slavnostni zaključek